13 dni Tenerife aktivno potovanje
Končno dopust, poletje, čas za poležavanje na plaži in plavanje v morju…. A-a, ne za naju! Plaže se naveličava hitro. Zadostuje nama polurni oddih in hiter skok v vodo, potem pa – šibamo dalje! Dopust je vedno prekratek, vedno je še en ovinek za preveriti, še ena pot za jo raziskati…
Ravno zato sva se za letošnji dopust odločila, da obiščeva otok Tenerife, za katerega sva slišala, da je super za aktiven oddih. Razočarana? Niti najmanj. Tenerife je izpolnil vsa najina pričakovanja in še veliko več.
Kje sva se potepala:
Uf, toliko dni, pa še vedno premalo, saj nama ni uspelo obiskati vsega, kar sva si želela! Nič, treba bo še enkrat! 🙂
Ogledala, obiskala, prehodila sva:
- Puerto de la Cruz (najin štab) in Loro Parque
- Santa Cruz
- La Laguna
- Garachico
- La Orotava
- nacionalni park Teide z vulkanom
- Adeje z Barranco del Infierno
- gorovje Anaga
- San Andres in Playa de las Teresitas
Tudi plaže sva pogledala: Playa Martinez, Playa Jardin (Puerto Cruz), Playa El Bollulo (Puerto Cruz), Playa de las Teresitas (San Andres).
Itinerarij potovanja po Tenerifu:
1. dan: pot na Tenerife, prihod v Puerto de la Cruz
2. dan: Loro Parque
3. dan: Santa Cruz in La Laguna
4. dan: Playa Jardin
5. dan: Garachico
6. dan: La Orotava in Jardim Botanico
7. dan: Puerto de la Cruz
8. dan: Playa El Bollulo
9. dan: Nacionalni park Teide
10. dan: Barranco del Infierno
11. dan: Gorovje Anaga in Playa de las Teresitas
12. dan: Puerto Cruz
13. dan: povratek Tenerife – Madrid – Munchen – Ljubljana
Najino Tenerife potovanje:
1. dan: pot na Tenerife, prihod v Puerto de la Cruz
Na pot sva dejansko šla že večer prej. Okoli 23.ure naju je pobral GoOpti, sledila je vožnja v Munchen. Prvi let sva imela ob 7.35 do Madrida, tam sva počakala približno 3 ure na naslednji let, na letališče Tenerife Nort pa sva prispela okoli 16. ure. Kratka vožnja do hotela v Puerto de la Cruz na severu otoka, kjer sva razpakirala in se takoj sprehodila do plaže in promenade ter si privoščila sangrio.
2. dan: Loro Parque (Puerto Cruz)
Daniti se začne pozno, okoli 7.30 zjutraj. Budna sva bila že precej prej. Še v temi naju prebudi… kričanje. Na sosedovem se dere cela jata petelinov. Nato se naenkrat zdani, praktično v 15 minutah iz noči v dan. Greva na zajtrk, potem pa se odločiva, da greva na izi v Loro Parque, ki je na drugi strani mesta, vendar do njega pelje brezplačni vlakec. Čeprav je vstopnina kar udarec po žepu (odrasli 34 €), nama denarja ni bilo škoda. Park je res fantastičen.
Najboljši so nama bili pingvini, podvodni tunel, delfini in predstava morskih levov. Tudi orke so impresivne, čeprav je njihova zgodba žalostna in kontroverzna. Loro Parque naj bi bil 2. najboljši živalski park na svetu in 1. v Evropi, na Tenerifu pa izgleda, kot da je glavni turistični sponzor. Reklame so povsod, na taksijih, na panojih, še na izvesku za vrata v hotelski sobi. Pričakujte gnečo. Povprečno za obisk potrebujete 5 ur, oz. rezervirajte kar cel dan. Če boste gledali predstave, pridite na vhod vsaj 15 minut prej, saj so vedno zasedene. Vstopnice lahko kupite na blagajni, če pridete zgodaj, gneče ni. Lahko jih pa tudi rezervirate preko spleta.
3. dan: Santa Cruz in La Laguna
Po zajtrku sva se odpravila na avtobusno postajo, ki je zgolj sprehod stran od hotela. V španščini se ji reče Estación de guaguas. Avtobusni prevoz zelo dobro deluje, avtobusi so redni, točni in dokaj ugodni. Za naju so bili prava odločitev za raziskovanje bližnjih mest na severu, da se nama ni bilo potrebno ubadati s parkirišči. Nekateri kraji so namreč parkirna nočna mora. No, odločila sva se, da obiščeva slikovito La Laguna, in kupila povratne vozovnice. Greva na bus, se voziva, in zgrešiva izstopno postajo. Šofer nič ne reče in pripeljeva se do končne postaje v Santa Cruz. Ups. Ja nič, je kar je. Izstopiva, greva na turistične informacije in dobiva zemljevid mesta.
Ogledava si slikoviti avditorij in mestno središče s Plazo Espana, muzej, cerkev,… greva še na kosilo in v Lonely Planetu prebereva, da med mestoma Santa Cruz in La Laguna vozi tramvaj. Na tram postaji na avtomatu kupiva vozovnici (1,35 € / osebo) in se odpeljeva nazaj v La Laguno, kamor prispeva na soboto popoldan, ravno v času sieste. Ulice so izumrle. Kot kaže sva tudi zamudila procesijo, saj nama možakar pred neko cerkvijo lepo razloži, da “Kristusa ni, so ga nesli v katedralo”. Okej, samo obrnila sva se in šla dalje po ulicah. Na koncu prispeva na trg, kjer je celo nekaj življenja, se usedeva in v miru popijeva kavo. Po ogledu znamenitosti, se sprehodiva do avtobusne postaje, ki sva jo tja grede zgrešila.
4. dan: Playa Jardin (Puerto Cruz)
Dovolj sva imela skakanja, čas je bil za dopustniški počitek. V mestu sva se umešala med turiste za Loro Parque in se ponovno usedla na brezplačni turistični vlakec. Pred vhodom Loro Parque pa sva se izmaknila in jo raje mahnila do plaže. Ta praksa ni najbolj zaželena, sploh če vlakec izkoristite za povratno vožnjo. Če vas šofer zasumi, lahko zahteva, da pokažete vstopnico za park, česar seveda nisva imela. Nama je pa vlakec prihranil kar nekaj hoje do plaže 🙂
Playa Jardin je blizu, od vhoda v Loro Parque zavijete desno in se sprehodite po ulici par minutk. Plaža je dolga in peščena z vmesnimi skalami, a pesek je vulkanski in črne barve. Zaradi tokov, močnih valov in čeri je pri kopanju potrebna pozornost in previdnost. Preverite barvo izobešene zastave. Med najinim obiskom je večinoma visela rdeča zastava – kopanje nevarno. A Kristini je bila voda itak premrzla, da bi šla vanjo več, kot do kolen. Je pa prijetno ohladila med praženjem na soncu. Tudi, če je vreme oblačno (in na severu je pogosto), je pri sončenju potrebna previdnost, da ne boste rdeči, kot kuhani raki. Zvečer sva se že prežgana mazala z aloje vero 🙂
5. dan: Garachico
Ker vse turistične informacije pravijo, da je to mestece nujno potrebno obiskati, sva se ponovno odpravila na avtobusno postajo in kupila povratne vozovnice (3,75 €/ osebo). Pot iz Puerto Cruza v Garachico traja mogoče kakšno urico, pelje pa po vijugastih cestah čez naselja. Po poti boste videli ogromno plantaž lokalnih banan, ki so po okusu nekoliko drugačne od nam poznanih. Ob prihodu v Garachico sva se sprehodila mimo naravnih bazenov. Če imate možnost, se tu ustavite in se namočite, vendar pazite, saj je tudi v zagrajenih bazenih lahko voda nemirna, čeri pa ostre. Vstop v vodo je večinoma po spolzkih kovinskih lestvah, vendar gotovo doživetje zase.
Še sprehod po mestu, ogled znamenitosti in postanek za cafe cortado, potem pa na avtobus nazaj. Šofer je tokrat norec, ki prav divja skozi ovinke in bremza zadnjo sekundo. Gor in dol, levo desno. Na koncu vožnje obema postane slabo. Še dobro, da prispemo na cilj. Letiva dol z avtobusa in greva na sprehod po mestu, da pomiriva želodce, nato pa se odločiva za skok v hotelski bazen.
6. dan: La Orotava in Jardim Botanico
Dobra stara avtobusna postaja. Ker se nama je zdelo neumno najemati avtomobil za ogled bližnjih destinacij, ki imajo povrh vsega še težavo s parkirišči, sva se tudi na ogled La Orotave odpravila z guaguo. Iz Puerto Cruza vozi avtobus 345, razdalje je zgolj 9 km, tako da vožnja mine hitro (1.45 € / osebo, 15 min). Ob prihodu razumeva, zakaj tudi Lonely Planet odsvetuje obisk z avtomobilom. Ulice so strme, ozke, parkirišča vsa zasedena. Mestece je simpatično in vpeto v hrib, s čudovitimi pogledi na Puerto Cruz in obalo. A historični center ni daleč od avtobusne postaje, zgolj kakšnih 10 minut hoje, pot pa dobro označena s smerokazi.
Pogledava hišo balkonov (casa de los balcones). Na vratih vidiva, da je vstopnina, čeprav Lonely Planet pravi da ni (brezplačen je le vstop v prodajalno, za ogled dvorišča in muzejskega dela pa je potrebno plačati 4 €/ osebo). Vseeno se odločiva za ogled, vstopiva in se po starem lesenem ozkem stopnišču povzpneva na balkon, pogledava stare kolonialne prostore in si zlahka predstavljala, kako so živeli 200 ali 300 let nazaj. Te stare hiše so izjemne. Na ulice gledajo le pročelja, a za vrati se skrivajo rajska dvorišča. Kjer gre, in vidite odprta vrata, le pokukajte noter. Nato se sprehodiva še po ostalih turističnih točkah – Plaza de la Conception, Jardim Victoria, mali botanični vrt… nato pa se usedeva na glavni trg za cafe cortado y dulce.
Pot nazaj v Puerto Cruz vodi mimo Botaničnega vrta, ki je nad mestom na hribu. Zato na poti nazaj izstopiva pri botaničnem vrtu in si prihraniva hojo v klanec. Za bore 3 €/ osebo vstopnine zlahka preživiš par uric ob gledanju eksotičnih rastlin, kot so mango, avokado, banane, ananas, kava arabica in eksotične palme, ciprese in bromelije. Vrt je velik in miren.
Po ogledu se spustiva še do razgledne točke nad mestom – označen je z Miraduro La Paz. Očitno sva ujela redek sončen dan v mestu. Sonce nažiga v glavo, zato se po več dneh vdava in kupiva vsak svoj slamnati klobuk, ki takoj pomaga proti vročini. Ne bodite trmasti, kot midva. Priporočam, da imate klobuk s seboj, ali ga kupite že takoj prvi dan, če boste veliko zunaj. Izbira slamnikov je ogromna, cena pa večinoma ugodna – 5 do 10 eur.
7. dan: Puerto de la Cruz
Dan nameniva turističnemu ogledu mesta. Čeprav sva ga večkrat prehodila podolgem in počez, si nisva vzela še časa za mestne znamenitosti. Sprehodiva se po promenadi San Telmo, do Plaza Europa, se povzpneva v Taoro Park in nazaj dol, mimo Playe Jardin in Loro Parque proti zahodu mesta. Nazaj grede se ponovno usedeva na brezplačni Loro Parque vlakec in se potuhneva, da naju ne opazijo.
8. dan: Playa El Bollulo (Puerto Cruz)
Odločiva se, da greva pogledati nekaj dobro ocenjenih plaž, ki pa so nekoliko izven mesta. Do njih bi lahko prišli z avtomobilom, a na spletu prebereva, da je le kakšna urica hoje do tja, zato greva peš. Pot vodi čez pečine in skozi plantaže banan, ki pa so vse dobro zagrajene, marsikatero celo čuva kakšen španski perro, oz. pes, tako da je rabutanje skoraj nemogoče. Pa tudi banane so čisto zelene.
Med potjo je vroče, sonce nažiga, potem se pa naenkrat pooblači in začne rahlo deževati. Ravno odpreva dežnike, preneha, se zjasni… in nato ponovi. Vreme je vetrovno in rahlo muhasto in tudi na plažo El Bollulo prispeva z dežniki. Skupaj z nekaj sprehajalci vedriva pod streho zaprtega lokala, na plaži vihra rdeča zastava, valovi pa butajo ob skale. Poskusiva še sprehod do sosednje plaže, pot do katere pa je v klavrnem stanju. Ker gre po pečini in je marsikje poškodovana, ob poti visijo obvestila o prepovedi prehoda.
Spodaj na plaži sicer vidiva pogumneže, kmalu pa ugotoviva, da je plaža, zaradi neprijaznega dostopa, predvsem priljubljena pri nudistih. Lastna varnost nama več pomeni, vreme pa ni tako stabilno, da ne bi moglo odkrušiti kakšne skale, zato se spustu do plaže odpoveva in se obrneva proti mestu. Na poti nazaj ponovno posije sonce, kot da bi naju zafrkavalo. Poleg zapuščene plantaže posediva na klopi in zagrizeva v jabolka za malico… kmalu naju obkolijo kuščarji vseh velikosti, ki sikajo v naju, dokler ne dobijo ostankov jabolka, in se zanj stepejo. Po poti nazaj zavijeva na drugo pot in se v mesto vrneva po zgornji strani, mimo hotelov.
9. dan: Nacionalni park Teide
Ker sva z avtobusom obiskala že vse bližnje kraje, napoči čas za lastna kolesa. Glavne atrakcije Pico del Teide sploh še nisva obiskala! Čeprav je ponudbe rent-a-car po mestu ogromno, cene pa smešno nizke, je to večinoma na račun slabega zavarovanja. Preveriva izkušnje na internetu in se odločiva za ponudnika Cicar. Rezervirava majhen avtomobil, obljubijo nam Opel Corso. GPS bi morala doplačati, zato se zanj ne odločiva. Ko prideva po avtomobil, pa šok – čaka naju Opel Astra Cabriolet z vgrajenim GPS sistemom. Kar smejalo se nama je. No, GPS se je izkazal za podpovprečnega, saj zemljevidi niso bili posodobljeni na novejše ceste, pa ves čas je hotel sekati ovinke v strme klance in enosmerne lokalne ceste. Pomagava si še z Google Maps navigacijo in obe skupaj nekako data pravo sliko. Včasih je pač dobro ignorirati navigacijo in raje pogledati cesto in smerokaze.
Odpeljeva v Nacionalni park Teide na nadmorsko višino okoli 2400 m. Na vrhu še spustiva streho in se prav lušno voziva. Na Pico del Teide (najvišji vrh) ne greva, zato pa se odpeljeva minutko naprej do Las Rocques, kjer si ogledava slavne kamne in se odločiva za hike. Pot je dobro označena in zgolj na določenih odsekih zmerno zahtevna z vzponi, vendar nič pretiranega, traja poldrugo uro. Priporočava, da pri skalah začnete pot na desno, tako boste imeli le na koncu nekaj minut strmega vzpona.
Zapeljala sva se še do observatorija, a nisva rezervirala ogleda, zato sva si zgradbe ogledala le od zunaj, nato pa se odpeljala nazaj v dolino skozi oblak, ki je zavzemal kar kilometer višinske razlike. Na severni strani otoka je ta oblak pogost, največkrat na višini med 1000 – 2000 m, čeprav je v dolini in tudi na Teide lahko čisto lep dan.
Ob prihodu nazaj v mestu parkirava na brezplačnem parkirišču ob obali in ujameva povorko ob Carnevalu de Verano. Poletna pustna parada gre čez promenado, na glavnem trgu pa sledi še koncert. Pika na i super dnevu!
10. dan: Barranco del Infierno (Adeje)
Ko sva se odločala za večjo hiking turo je bila prva misel seveda Masca. Ta naj bi bila spektakularna, vzela pa naj bi 3,5 ure in nekoliko organizacije s prevozom. Nazadnje sva Masco preložila in se odločila za nekoliko enostavnejšo, pa vendar na trenutke vseeno naporno traso v Barranco del Infierno v Adeje.
Ime že pove, kaj te čaka, saj dobesedno pomeni Peklenska soteska. Vstop je omejen na zgolj 300 ljudi na dan, pred vstopom pa servirajo z izjavo o omejitvi odgovornosti, celim kupom procedur in vsak dobi še svojo čelado, ki je med celotno traso ne sme odstraniti z glave. Poleg tega lahko preverjajo še vašo obutev (zaprti čevlji primerni za hojo) in količino vode, ki jo imate s seboj (vsaj 1 liter naj je bo). Vse to seveda zveni adrenalinsko, resnica pa je, da je vse zaradi varnosti, saj so stene strme, pobočja pa krušljiva. Pot v začetku in ob povratku vodi po vročem sončnem pobočju, nato pa se spusti v sotesko, kjer je ozračje bolj znosno.
Trasa vodi do slapa, povratek pa je po isti poti. Celotno pot, ki šteje 6,5 km sva prehodila v 2 urah in 20 minut, tako ima ocena trjanja rezervo. Nazaj grede sva imela srečo z vremenom, saj se je pooblačilo, sicer bi bil povratek okoli 14. ure verjetno zares peklenski. Zvečer sva v mestu ulovila še drugi dan karnevala.
11. dan: Gorovje Anaga in Playa de las Teresitas
Zadnji dan rentanega avtomobila sva izkoristila za obisk gorovja Anaga na vzhodu otoka. Po navodilih sva se pripeljala do informacijske točke, kjer sva se odpravila na Path of Senses, oz. Pot občutkov. Najdaljša smer naj bi vzela 90 minut, kar se nama je zdela super izbira. Na parkirišču je sicer zahladilo, čez najine glave pa so švigali oblaki.
Vreme je tu izredno spremenljivo, zato ne hodite v odprtih čevljih in brez jakne (kot npr. Kristina). Pot je lahko tudi blatna in spolzka, zato nekoliko previdnosti ne škodi. Ob poti manjše oznake usmerjajo, da naj se umirimo, zapremo oči in spremljamo okolico s čutili – dotikom, vohom, ušesi… A ne glede na to, koliko sva se ustavljala, opazovala in vohala… pot nama je vzela zgolj kakšne pol urice. Ker nama je čas ostajal, sva se ponovno usedla v avto in se po ozki serpentinasti cesti z izjemnimi razgledi odpeljala do San Andres in se parkirala pred Playo de las Teresitas, ki je s svojim rumenim peskom in valobrani pravi balzam. Morje je toplejše in bolj mirno, na plaži so ležalniki in kafiči, vzdušje pa ravno pravo, da bi se človek, če bi le to vedel in vzel s sabo brisačo in kopalke, kar počil dol in se relaksiral za kakšno urico. No, ker kopalk nisva imela, sva se – potem, ko sva plažo podolgem in počez prehodila ter namočila noge – odpeljala še na zahod otoka.
Želela sva do svetilnika na najbolj zahodni točki otoka Punta del Tano. Zgrešiva odsek in GPS naju usmeri naravnost navzdol na lokalno cesto. Ta je bila kar avanturistična – tako strma, tako ozka in tako ovinkasta (pa še dvosmerna!), da sva lahko zgolj upala, da nama nihče ne pride naproti in da bremze vzdržijo. Slik tega podviga ni. Mitja je vozil, Kristina pa se je držala za življenje! Na koncu spusta sva prispela med banane zunaj naselja Buenavista del Norte, tam pa sva kmalu spoznala, da do najbolj zahodne točke ne bo šlo, saj je cesta 8 km prej popolnoma zaprta za promet. Za živčke spijeva kavo v lokalni kavarni, nato pa jo ubereva brez GPS-a po precej lepši TF-42 čez Garachico in v Puerto Cruzu ravno uloviva še zadnjo karnevalsko parado.
12. dan: Puerto Cruz
Zadnji, oz. predzadnji dan se je spodobilo še malo počivati ob hotelskem bazenu in vsrkati še zadnje sončne žarke, zrak z vonjem po soli in čudovito sproščeno vzdušje.
13. dan : povratek Tenerife – Madrid – Munchen – Ljubljana
Zjutraj naju je transfer pobral pred hotelom in odpeljal na letališče, kjer sva imela prvi let proti Madridu. Tu sva po planu imela zgolj 15 minut do naslednjega boardinga, potem pa je sledilo obvestilo o zamudi letala za Munchen zaradi tehničnih težav. Zaskrbelo naju je, kako bo z GoOpti prevozom iz Munchna, saj naj bi čakali le do ene ure. 50 minut in nekaj klicev na GoOpti kasneje se le vkrcamo, pilot nekoliko pohiti, da zmanjša zamudo, ob pristanku pograbiva kovčke in že tečeva proti izhodu. Na koncu sva uspela zamuditi le pol urice, prijazni šofer pa nas odpelje nazaj domov… v dež in mraz.
Kar nazaj na Tenerife bi šla.
Trajanje potovanja: 08.09.2016 – 20.09.2016
Potovalni aranžma nemškega ponudnika sva dobila na strani odklop.com. V ceni je bil vključen povratni let, hotelska nastanitev z zajtrkom in transfer do hotela.
Prevoznik: Iberia Express na relaciji: Munchen – Madrid – Tenerife Nord. Opozorilo, hrana in pijača na letu tega prevoznika je na doplačilo.
Transfer: GoOpti od doma do Munchen letališča. Ne najcenejša opcija, ker sva pozno rezervirala, zagotovo pa najbolj udobna. Zadnji hip sva odkrila direktno avtobusno linijo Flixbus, ki vas v Munchen pelje že za 19,00 eur / osebo (enosmerna). Ostane pa vam še transfer do letališča.
Kje sva spala
Puerto de la Cruz: Hotel DC Xibana Park
Ker je otok majhen, sva odločila glavni štab, in od tam delala dnevne izlete. Hotel je bil pravo odkritje – čist, vzdrževan, prijeten in dobro lociran, blizu plažam, avtobusni, središču in gostilnam. Vsekakor priporočava. Na Booking.com ga sicer trenutno ne boste našli, imajo pa uradno spletno stran ali preko Tripadvisor.
One Reply to “13 dni Tenerife aktivno potovanje”