Vtisi s potovanj: Stranišča

stranišče

19. novembra se obeležuje Svetovni dan stranišča. To je kampanja, ki opozarja o sanitarni problematiki milijonov ljudi po svetu. Opravljanje potrebe je zagotovo ena najbolj zagatnih stvari, ki jo popotnik lahko doživi na poti, zato se spodobi, da ta dan obeležimo s posebnim prispevkom.

Na potovanju nikoli ne moreš biti najbolj prepričan, kdaj in kje boš imel možnost iti na stranišče, niti ne veš, na kakšno stranišče boš naletel. Ponekod je uporaba stranišča prava nočna mora. Ženske smo pri tem posebej izpostavljene, saj stranišče potrebujemo pogosteje, imamo pa tudi drugačne potrebe pri svojem opravilu, kot moški. Zato so lahko stranišča v manj razviti državi in v od boga pozabljenih krajih tudi prava pustolovščina. Največja odstopanja sva doživela ob obisku slikovitega Maroka na afriški celini.

Luknja v tleh sredi Maroka

Stranišča se v Maroku močno razlikujejo, glede na to, v katerem delu države se nahajaš. Razvita mesta imajo evropska stranišča, z vsem dobro znano prijateljico školjko s splakovalnikom, kjer lahko uporabljaš wc papir, ni pa zaželjeno, da ga odvržeš v školjko, saj jim s tem zamašiš odtoke. Spodobi se, da se uporabljen wc papir odvrže v koš za smeti, ki se navadno nahaja blizu školjke. Če se kdaj spozabiš in papir odvržeš v odtok, ni posebne škode. Papir je namreč tako slabe kakovosti, da si lahko srečen, če ti ne razpade že v rokah. Pozabi na mehki in dišeči štiri-slojni papir 🙂

V Maroku se opremljenost stranišč zmanjšuje z oddaljenostjo od mest. Bolj ko greš v notranjost države, bolj so preprosta. V puščavskih predelih tako najdeš samo še luknjo v tleh. Stranišča so na štrbunk, brez splakovalnikov. Zamisel teh stranišč je, da se bo vsebina z uporabo sama sčistila in preplaknila. Čeprav vsi vemo, da stvar v praksi ne deluje ravno… tekoče.

Navadno je v takih straniščih na voljo kotel in pipa za vodo. Muslimani si pri opravljanju potrebe navadno pomagajo z (levo, nečisto) roko, ki si jo potem umijejo, kotel pa izpraznejo v straniščno luknjo (in ups, okoli nje). Če si – kot razviti Evropejec – pomagaš z robčki, jih ne smeš zavreči v straniščno odprtino. Robčke je primerno vreči v koš za smeti. Tega v stranišču navadno ni, ali pa je, če imaš srečo, postavljen v predprostoru pri umivalniku, kjer navadno čaka cela horda ljudi, da pridejo na vrsto.

Stranišča so navadno brezplačna, le včasih pobirajo prostovoljne prispevke. Tam, kjer pobirajo prispevke, so kolikor toliko zadovoljiva, le boljša stranišča pa so preoblečena v mozaike čudovitih barv. Razen seveda, če se ustaviš v vasici bogu za hrbtom. Tam lahko o blišču samo sanjaš. Realnost so iztrebki v izobilju povsod, razen v straniščni odprtini. Muhe so zato stalnica. In odprta okna, kjer si ne moreš pomagati, da ne pomisliš, da se bo na njih vsak hip prilimala cela gruča vaške mularije.

Primera maroških stranišč: mestni blišč in beda

V takšnih “podeželskih” straniščih je običajno in nujno zavihanje hlač in skakanje po mokri talni površini, kjer nočeš niti pomisliti na to, kaj sploh je tista mokrota na tleh. Moški so pri opravljanju svojih malih potreb privilegirani. Pridejo noter, stoje opravijo svoje in grejo. Ne grozi jim, da bodo hlačnice pomočili v karkoli-je-že na tleh, ničesar se ne dotikajo, skratka, higiensko. V takšnih okoliščinah je tudi za ženske dosti bolj zaželjena različica stranišča na štrbunk, kjer se ne bojiš, da bi se nehote dotaknila česarkoli. Vseeno pa obstaja podzavesten strah, da bo zdaj zdaj iz tiste smrdljive luknje v tleh nekaj prilezlo.

stranišče

Stranišče v puščavi…

Posebno poglavje je opravljanje potrebe v puščavi. Nočna mora večine žensk? You got it. Britanska sopotnica se je v “nočnem kampu” sredi puščave razgledala naokoli in se nato obrnila na vodiča: “Where is the toilet?” Komaj sem zadržala smeh. Tudi vodič se je od srca zasmejal, z roko pokazal naokoli po sipinah in rekel: “Wherever you want.” Ne bom opisovala osuplega in zbeganega obraza razvajene Britanke. Tekoče vode seveda ni, za opravljanje potrebe se poskušaš skriti za sipino ali šotor, mogoče izkoplješ kakšno jamico kot mačka, opraviš svoje in zagrebeš. Dezinfekcijska sredstva so na poti nujna. Razkužilni čistilni robčki in tekoče razkužilo so bili moji najboljši prijatelji.

… in v deželi obljubljenih sanj

Spet svoja zgodba so ameriška stranišča. Na svojem obisku ZDA sem imela priložnost osebno se spoznati s temi čudesi. Prvi šok sem doživela že na letališču, kjer so bila stranišča tako narejena, da je lahko vsak mimoidoči pokukal k tebi v kabino in pogledal, kaj počneš. Pol metra lufta spodaj, decimeter na vsaki strani vrat – res ni ostalo veliko zakrite površine. Ampak s časom se človek tudi tega navadi. In školjke? Na razne čistilne pripomočke, ki se vklopijo takoj, ko se odmakneš od školjke, sem sicer navajena, tudi vakumsko izplakovanje ne preseneti v transportnih sredstvih. Da pa v hotelu (in povsod drugod) naletiš na školjko, ki je skoraj do vrha napolnjena z vodo (in daje “prijeten” občutek, da boš zdaj zdaj namočil noter svojo ritko in malo zaplaval), ob potegu splakovalnika, pa ves ta bazen vode najprej vakumsko potegne skozi mikroskopsko majhno odprtino, potem pa ponovno do vrha napolni školjko z vodo… to je pa Only in America.

Opomba: članek je bil prvič objavljen že leta 2007, avtorica pa še vedno ista 🙂

(Visited 179 times, 1 visits today)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.